Pevke in pevca skupine Pella sta povezala ljubezen do skupnih makedonskih korenin in radost petja. Prepletli so se v zbor, ki izjemno tenkočutno podaja stare, stare makedonske, slovenske... ljudske pesmi - etno glasba par ekcellence.
Njihovo petje je ubrano, duhovno bogato in milo. Poslušalci se z zlatimi nitkami starih, raznolikih glasov povežemo v skupnost, ki slavi lepoto in časti bivanje. Zavedamo se, da nismo samo od zdaj in tukaj, ampak, da prihajamo iz davnine, zaznamovani s svojo zgodovino in kulturno tradicijo, odprti v večni sedaj. Ko nas pevci skupine Pella nagovarjajo v različnih jezikih in ritmih, vemo, da je mnogo glasnost naše naravno stanje in da tako modni izraz multikulturalnost označuje to, kar je že od nekdaj v nas, globoko položeno v sleherno dušo. Kajti, vsi smo povezani, vsi prepleteni, Eno je v raznolikost, Vse v enakosti. Učenje strpnosti in tolerantnosti do drugih in drugačnih, ki ostaja pogosto na ravni besednih fraz, ne zmore odpreti srca tako globoko in zares, kot čarna glasba etno skupine Pella. Kdor jih sliši, se zaželi z njimi povezati v mavrični krog ljubezni do vseh in vsakogar, kajti odprto srce je dobrotljivo in zaupno. Graditi skupnosti takih ljudi, kot jih s svojo glasbo predstavlja Pella, in tako srčno nagovarjati poslušalstvo, je v 21. stoletji narcizma in individualizma pomembno poslanstvo.
Želim, da bi prišle CD zgoščenke skupine Pella do vseh šol in knjižnic širom Slovenije, pa tudi zunaj naših meja. Za dobre medsosedske odnose lahko taka drobna, a lepa, lepa ustvarjalna gesta naredi veliko, veliko...
------------------------------------------
arh. Janko RožičKUD Sestava
Glasbena skupina Pella pogosto nastopa na glasbenih srečanjih: Sozvočja sveta in bistveno prispeva h kakovosti kulturnega programa v Celici. Pevski kvartet Pella goji poseben odnos do ljudskega izročila. Stare pesmi v priredbi Ljubena Dimkaroskega in v pevski izvedbi Pelle, zvenijo izjemno sveže. Kljub sodobni priredbi, vedno znova vpokličejo nekaj prastarega, nekaj, kar je v srži ljudskega izročila, ki se prav v Makedoniji dotika vrtoglavih globin. Ne samo ime, ki si ga nadeli po stari prestolnici Makedonije, tudi preprosta oblačila iz naravnih materialov, kamenčki na čelu, izbran ter zbran nastop, odstirajo nekaj globoko starožitnega, nekaj antičnega. Vendar, podobno kot v glasbi, tudi tu ni slepega posnemanja, niti neposrednega prenosa. Obleka ni noša, ki bi bila lahko naša ali vaša, kamen ni diadem, ki bi vzpostavljal zgodovinsko hierarhijo, temveč preprost kamen, ki zazveni v sozvočju z naravno harmonijo. Bistvena razlika je tudi v sami glasbi, makedonske pesmi so običajno eno ali dvo glasne, petje Pelle pa nas skozi nepravilne ritme, modalne harmonije in druge bistvene prvine makedonske glasbe, vedno znova popelje k izvirom večglasja. Različni glasovi se v najnižjih in najvišjih legah oddaljujejo in se na drugi ravni spet srečujejo. Glavni tok pesmi sicer sledi izročilu, kakor tiha voda strugi, vendar že v naslednjem hipu prekipeva, da celo med najmanjšimi kamenčki na dnu ali na čelu spet odmeva.
Ljudska pesem, ki jo poje Pella, najsi bo makedonska Planino ali slovenska Oj, Božime, je kakor voda, ki se stalno vrača na izvira, vedno znova zopet čista.
Glasbena skupina Pella pogosto nastopa na glasbenih srečanjih: Sozvočja sveta in bistveno prispeva h kakovosti kulturnega programa v Celici. Pevski kvartet Pella goji poseben odnos do ljudskega izročila. Stare pesmi v priredbi Ljubena Dimkaroskega in v pevski izvedbi Pelle, zvenijo izjemno sveže. Kljub sodobni priredbi, vedno znova vpokličejo nekaj prastarega, nekaj, kar je v srži ljudskega izročila, ki se prav v Makedoniji dotika vrtoglavih globin. Ne samo ime, ki si ga nadeli po stari prestolnici Makedonije, tudi preprosta oblačila iz naravnih materialov, kamenčki na čelu, izbran ter zbran nastop, odstirajo nekaj globoko starožitnega, nekaj antičnega. Vendar, podobno kot v glasbi, tudi tu ni slepega posnemanja, niti neposrednega prenosa. Obleka ni noša, ki bi bila lahko naša ali vaša, kamen ni diadem, ki bi vzpostavljal zgodovinsko hierarhijo, temveč preprost kamen, ki zazveni v sozvočju z naravno harmonijo. Bistvena razlika je tudi v sami glasbi, makedonske pesmi so običajno eno ali dvo glasne, petje Pelle pa nas skozi nepravilne ritme, modalne harmonije in druge bistvene prvine makedonske glasbe, vedno znova popelje k izvirom večglasja. Različni glasovi se v najnižjih in najvišjih legah oddaljujejo in se na drugi ravni spet srečujejo. Glavni tok pesmi sicer sledi izročilu, kakor tiha voda strugi, vendar že v naslednjem hipu prekipeva, da celo med najmanjšimi kamenčki na dnu ali na čelu spet odmeva.
Ljudska pesem, ki jo poje Pella, najsi bo makedonska Planino ali slovenska Oj, Božime, je kakor voda, ki se stalno vrača na izvira, vedno znova zopet čista.
------------------------------------------
Nekaj mnenj o knjigi: "Pella in Makedonija"
-
Duško Aleksovski, 03.07.2007
-
Tiho mi ja dade knigata Vaša "Pella vo Makedonija". Prekrasno. So tolku čista ljubov kon Makedonija i lugjeto vo Makedonija nikoj dosega ne pišuval. Se gleda deka imaš golemo srce, golema ljubov za se: za predmetite, za popjavite, za lugjeto, što vo denešno vreme e vistinska retkost. Gordost mi e da bidam sio vas i pokraj Vas. Pella e celeden univerzum. Pokraj Vas se naogjam sebesi, ja naogjam izgubenata ljubov vo svemirot. So eden zbor: Makedonija i siot narod poln so ljubov, Tio ostanuvaat večno blagodarni. Knigata ostava traen beleg za Makedobnija i makedonizmot voopšto, koj se povekje i popvekje se stesnuva poradi političkata dezorientacija i stopanska dezorientacija. Da se nadevaem deka naskoro se kje se izmeni i deka kje trgneme vo vistinski prav ec.
------------------------------------------
-
Zdravilka Ana Korošec
-
Takšno razkošno darilo, ta pesem Pelle, ki se je razlila v besede in slike! Kot, da bi nas prijela za roko in nas ljubeče in varno popeljala čez drn in strn globokih skrivnosti in preprostih vsebin te prelepe dežele Makedonije, ki postane v Metodinem pisanju središče Vesolja. Točka, ki pomeni Nič in Vse in preprosto samo Je.
Hvala avtorici teksta in Pelli, da delijo z nami najboljši del sebe!
------------------------------------------
-
Prilepski pisatelj Slobodan Roškoski, februar 2007
VZNESENOST OB LIRIČNOSTI METODE POSTOLSKI - KOŠIR
-
Hotenje človeka po preverjanju zgodovine modernizma odpira željo po dotiku brezčasja v umetnosti, v katero je zaobjeta celovitost obstoja. Je to morda dotik Tretjega časa, ali neukrotljiva volja Stravinskega, ko glasba objame čas, ko se zgodi brezčasnost in potovanje po prelestnih rajskih poteh moderne umetnosti, ko se človek dotika in spozna bistvo notranjih interakcij? Katere so te možnosti odkrivanja novodobnih prebliskov v znanosti, in kakšne svetove odstirajo? Je ugotovitev filozofa Andra prava, ko meni, da se glasba Stravinskega dotika glasbe besed, prostora, zvenenja šumov, glasbe rek in planin, gozdov, dreves, glasbo glasbe, ki vznemirljivo rojeva Glasbo? In občutek neskončnega potovanja - postludiuma, sklepne igre, kot epiloga celotni zgodovini, kot praznik zaključka poti pred rajskimi vrati?
Z zgoraj opisanimi občutki sem prebral tekst: Pella in Makedonija, avtorice Metode Postolski - Košir. Premišljujem o dedevinizaciji, dvojnosti sveta, kot fenomenu modernega časa, o ustvarjanju in dozorevanju ega, kot zaključuje Heideger:..in Bogovi so odšli..., nastala praznina pa se polni z zgodovinskimi in psihološkimi raziskovanji mitov. Da si svet izbori mesto zunaj cerkvenega hrama, v sferi zunaj religije, da se človek vrne v sebi lastno verovanje, brez katerega smo mi vsi le senca brez substance, misleci brez besed in duhovni brezdomci. Od tod dalje vsak sistem: miselni, ustvarjalni, družinski ali institucionalni, če hoče preživeti, mora najti pot k binarni regulaciji, sicer bi bil le neuspešen poskus bliska, ki v hipu izgine. Ni slučaj, da nam avtorica v knjigi ponuja rešitev Baudrillarda: pisanje, bazirano na binarnosti, neenakosti, nasprotjih struktur, na katerih je osnovano življenje, njegova dvojnost: dobro - slabo, svetlo - temno, aktivno - pasivno, mož - žena, del – celina... in doživetja kvarteta skupine Pella kot enega telesa, v katerem prva dvojnost vsebuje moč vladajočih in druga, nemoč, podrejenost. Opredelitev Metode Postolski - Košir v knjigi Pella in Makedonija, da temelji po tem principu, pomeni, da sta dvojnost in stranskost medsebojno soodvisni in definirata svetlobo v odvisnosti do teme in obratno. Nasprotna dvojnost vzdržuje sistem besedne strukture, ponujajoč svojstveno posebno videnje bralčeve ekstaze ob doživljanju čarobnosti liričnih doživetij v poglavjih opisov: mest, nastopov, koncertov, navdihujočega sobivanja z naravo, s soncem in luno in srečanj z ljudmi. Avtorica pisanje vseskozi vodi mojstrsko nadzorovano, zavedajoč se znanj podajanja. Z lokom vsakdanjosti, z naštevanjem enakih stavkov, besed in dogodkov ustvarja zvočnost pripovedi in dosega končni cilj: melodična enakost vsega, tudi tedaj, ko govori o nemiru, o priložnosti doživeti Makedonijo, tudi tedaj, ko se srečujemo po mestih s preprostim človekom v dialogu z neznatnostjo, ko je govora o prazgodovini, o observatoriju sonca in lune - Cocevem kamnu, o svetišču Boga Dioniza, o Kuklici, Herakleji, o antiki v Ohridu, cerkvah, samostanih in vse, kar zaobjema ta Popek Sveta - Makedonijo. Od te mogočne Catena Mundi, od koder se širijo poti spoznanja samega sebe in civilizacije vse do danes! Metoda Postolski - Košir stori to lahkotno in prepričljivo, tudi tedaj, ko govori o smrti Lete, o tej poduhovljeni duši, najboljši prijateljici skupine Pelle, o njeni družini in o preteklosti sicer.
Občutljivo, lirično in zračno niza slike Fellinija, da objame bistvo iracionalnega videnja, ko skozi okno drvečega avta opazi psa, sedečega pred tv ekranom, ali preprosto v stilu Jaquesa Prévera, da se ležerno prepušča dogodkom, ki v kratkih zgodbah dosežejo enoglasno pesem v prozi, v kateri vse oblike metrike prihajajo v prvi plan, da obogatijo bralčeve vtise. Z eno besedo, to knjigi daje literarno dimenzijo s predznakom potopisa, čeprav je bila na samem začetku gotovo mišljena kot dnevniško zapisovanje. V njej najdemo dragocenost zapisa s poudarkom na poetičnosti, kot trepetliki, šumu vetra v listju breze, ki živo trepeče v naših punčicah očes. S teoretičnega vidika Metoda Postolski - Košir potrjuje Borhesovski eksperiment, s katerim se dokaže mojstrstvo poeta tako, da se sprva prepusti utripanju svetlobe, šele zatem pa se preda poklicanim čustvom radosti življenja, življenju kot univerzalni kategoriji, z vsemi plastmi vidnega in nevidnega in se tako zlije v večno sliko časa, v formo zapisa kot prikrite lirske pripovedi. Avtorica to počne občuteno, pesniško vznemirljivo, odraslo, s pesniškim mirom. Njen liričen zapis je jasen, v njem tišina šepeta in naznanja, da se z njo dotika misli. Zakaj misel je začetek svetopisemskega, ki je pri avtorici pomembna kot: beseda - znak, beseda - misel. Za njo, se v tem prazačetku, nahaja nadaljevanje vseh vsebin in je nato vseeno, ali znak prihaja kot beseda ali hotenje - trepetlika, zvok, pomen, spev, melodija, slika, stih... Vse to najdemo znotraj zapisanega, ki budi v bralcu močna čustva doživljanja. Kliče k radosti bivanja in opominja na drobne, enostavne vrednote življenja, da smo vsi otroci svetlobe, povabljeni k veselju, ki naj nas vodi, da s krepkimi koraki hodimo k svoji dokončnosti, k Prevalu - do smrti življenjskih sokov, ko vstopimo v svet tišine, v drugo dimenzijo, kot antipod življenja. Pisanje Metode Postolski - Košir nas v knjigi Pella in Makedonija tiho nagovarja k branju in poslušanju, saj je v platnicah knjige shranjena CD zgoščenka, ki vsebuje večino pisanega in je namenjena tudi slepim in slabovidnim ljudem. Knjiga zasluži, da se pogosto družimo z njo, mogoče celo, da nas spremlja vsepovsod!
